Slovenian English German Italian Russian
Uredi vnos
Nedelja, 17 September 2017

Anonimno pismo - nakup pasjega mladička brez rodovnika

Objavljamo izkušnjo mladega para, ki si je želel družbe pasjega mladička. V veliki želji, da bi jima družbo delal psiček pasme boston terier, sta iskala leglo v Sloveniji in končno našla mladička. Zgodba je tragična, vendar je iz nje mogoče razbrati več pasti, na katere je potrebno biti pozoren pri nakupu psa, predvsem takrat, kadar želi vzreditelj pod pretvezo 'rodovniški' prodati nerodovniškega psa.

pismo thumb 

----- Začetek pisma -----

Začetek najine zgodbe je podoben vsem ostalim. Imela sva veliko željo po družbi ljubeznivega štirinožnega prijatelja, veliko prostega časa, ki sva ga želela kvalitetno preživeti in ogromno ljubezni, ki sva jo želela deliti z novim štirinožnim družinskim članom. Po veliko neprespanih nočeh, razmišljanju, pogovorih, tehtanju slabosti, prednosti ter odgovornosti, ki jih prinese nov kosmatinec, sva bila kaj kmalu odločena, da sva pripravljena za nakup psička. Odločena sva bila, da bova sprejela vso odgovornost skupaj z odrekanji in se veselila lepih trenutkov, ki bi nama jih nov štirinožni prijatelj prinesel. 

Izbira pasme

Naslednji korak je bil izbira pasme. Najine želje so bile na začetku popolnoma različne, vendar sva po nekaj tednih raziskovanja po spletu končno našla pasmo, katere karakter je bil kot ustvarjen za naju. Boston terier je majhen, hiperaktiven netopirček, ki potrebuje ogromno pozornosti, ljubezni ter aktivno preživete dni. Pozanimala sva se o slabostih in ugotovila, da ne prenaša dobro niti mraza niti vročine, ima lahko kar nekaj možnih zdravstvenih težav, ki so značilne za to pasmo, od raznih alergij, težav s prebavo, do kratkega gobčka, ki lahko kužku povzroči številne probleme, itn. Kljub temu sva se odločila za to pasmo in se bila pripravljena spopasti z vsemi težavami, če bi do njih prišlo.

Iskanje mladička

Sledilo je malo težje vprašanje, kako sploh priti do informacije o pričakovanih ali že skotenih mladičih? Na srečo sva takrat že spremljala internetno skupino te pasme in tam dobila nekaj napotkov. Kontaktirala sva nekatere priznane vzreditelje pasme ter se nenazadnje obrnila še na spletno stran KZS (Kinološka Zveza Slovenije). Izpisala sva si številko iz sicer že malo starejšega oglasa, v upanju, da je kakšen mladič še na voljo. Nekaj dni kasneje sva številko tudi poklicala in na najino žalost so že vsi kužki iz legla imeli svoje domove. Takoj je sledila vesela novica. Druga psička je pravkar skotila rodovniško leglo čudovitih, zdravih mladičev. Rečeno nama je bilo, da naj pohitiva z obiskom, saj so mladiči res krasni in bodo imeli zelo hitro svoje nove domove ter da imava zdaj priložnost, da si prva izbereva svojega kužka.

Ogled legla in mladička

Kakšen teden kasneje je končno prišel težko pričakovan dan, odpravila sva se na ogled legla. Tam naju je sprejela zelo prijetna ter prijazna oseba. Polna navdušenja nama je na veliko razlagala o pasmi ter njenih prejšnjih mladičih. Na poti v hišo sva videla od daleč dva psa, samičko in samčka, v hiši pa je bila zraven legla še ena samička. To bi naj bili edini trije kužki, ki jih ima ta vzreditelj. Mamica legla je delovala zelo umirjena. Pokazali so nama sledove carskega reza ter na najino željo opisali karakter mamice. Med pogovorom, ki je večinoma potekal o sami vzreji ter o kužkih vzreditelja, sva slišala ogromno negativnih komentarjev o razstavah, o KZSju ter o samem klubu. Vzreditelj bi naj svoji dve samički paril samo s svojim samcem, češ, saj ne veš, kaj lahko drugje 'staknejo'.

Rodovnik in ara

Bil je čas za odločitev. Preden sva naredila ta velik korak, sva želela videti še rodovnike ter papirje iz vzrejnih pregledov. Pokazali so nama vse in vse je delovalo super. Želeli so takojšnjo aro za mladička, saj naj bi bili v naslednjih dneh napovedani že novi ogledi. Brez odlašanja sva položila aro, prosila, da ostane v kontaktu z nama, zdaj in po nakupu ter da nama pošlje kakšno slikico. Srečna, da sva končno našla svojega ljubljenčka ter zelo prijaznega vzreditelja, sva se odpravila proti domu.

V pričakovanju novega družinskega člana

Trije tedni, ki so naju ločili do sprejema novega kosmatinca v najin dom, so trajali celo večnost. Pogosto sva pisala in prosila za kakšno sliko. Enkrat sva nekaj slik tudi prejela. Vmes sva klicala še na rodovno knjigo ter vprašala, kdaj objavljalo nova legla in izvedela, da objavljajo nova rodovniška legla vsakega 15. v mesecu. Vendar tega legla še vedno ni bilo videti na seznamu. Ko sva o tem obvestila vzreditelja, je bilo rečeno, da mladiči sicer so rodovniški, ampak ne bodo dobili rodovnikov. Kar pa sigurno naj ne bi bilo narobe, temveč naj bi pomenilo samo to, da se kužka ne more razstavljati. Za laika, kot sva bila takrat midva, je bilo to pojasnilo čisto dovolj, da naju ni odvrnilo od nakupa. Videla sva rodovnike staršev ter rezultate vzrejnih pregledov, tako da nisva videla možnosti, da bi lahko šlo kaj narobe.

Zapis o rodovniških psih in dvom v nakup

Na socialnem omrežju Facebook v skupini z ljubitelji te pasme je le malo po tem ena izmed slovenskih vzrediteljic objavila zapis, v katerem je bilo obrazloženo, kaj pravzaprav pomeni rodovnik in kateri izgovori vzrediteljev so najbolj pogosti, ko rodovnika ni. Zapis je bil objavljen na podlagi najine ter drugih podobnih zgodb, ki so pri tej pasmi vedno bolj pogoste. Resnica, ki sva jo takrat poznala midva, po prebranem članku več ni bila tako resnična. Le še nekaj dni je manjkalo do odhoda po novega družinskega člana. Nekoliko zbegana in željna odgovora oziroma pojasnila 'vzreditelja' sva se odpravila tja po pojasnilo.

Tam sva takoj pokazala zapis iz skupine ter izrazila svoje skrbi in vprašanja. Oseba (vzrediteljica) se je ob prebiranju rahlo ter zaskrbljeno nasmihala nato pa z resnim obrazom pritrdila vsemu zapisanemu in se med drugim strinjala, kako je grozno, da nekateri tako mučijo samičke, da imajo več legel na leto oziroma ob vsaki gonitvi. Pomirila naju je, da je iz kluba izstopila sama. Naj bi jo na KZS čakali pripravljeni rodovniki za prejšnje leglo, katerih zaradi indiferenc ne želi prevzeti.

Kljub temu, da sva bila še vedno nekoliko nemirna, sva vzela svojega kužka, za slovo prejela še nekaj nasvetov, nekaj briketov, kopije rodovnikov staršev in posodico za hranjenje. Kljub skrbem, ki so ostale še od prej, je bil vsak dan, preživet s to majhno kepico, čudovit in nepozaben.

Nadaljnje raziskovanje in resnica o vzreditelju

Prvi teden po prejetju mladička sva vzreditelju poslala še nekaj slikic, jim sporočila, kako se kuža ima in kaj smo te dni počeli. Dobila sva odgovor, bili so srečni in veseli. Ker pa nama celotna debata iz skupine o nerodovniških kužkih ter pokvarjenih vzrediteljih ni dala miru, sva se odločila zadevo še dodatno raziskati. Sledil je velik udarec resnice.

Najprej, ko sva ponovno poklicala na KZS in kasneje še enkrat, ko sva poklicala v Klub za pritlikave pasme, preko katerega je možno opraviti vzrejni pregled za to pasmo. Hkrati pa sva na internetu zasledila še vso zaničevanja vredno zgodovino te osebe kot vzreditelja. Na KZS so povedali, da ima ta vzreditelj 20 let prepovedi vzreje. Po nekaj klicih na rodovno knjigo nama tam še vedno niso znali ali hoteli povedati razloga, zakaj je vzreditelj dobil vzrejno prepoved. Ponovno sva se obrnila na Klub. Kar so nama povedali tam, je ubilo še zadnji kanček upanja, da z nakupom kužka nisva podprla nečesa slabega. 20 let prepovedi vzreje zaradi potrjenega suma podtikanja mladičev med samičkami. Želela sva podrobno razlago povedanega. Ta oseba oz. vzreditelj je enkrat letno prodajala legla z rodovnikom, vmes pa še kužke brez rodovnikov in ob tem veselo služila denar.

Na DNK testiranje mladičev, kjer bi imela možnost dokazati, da tega ni počela, seveda ni pristala. V lastni nima samo treh kužkov te pasme, ampak (registriranih) najmanj 6, plus še dve ostali pasmi, s katerimi počne enaka, nehumana dejanja. Nekje v tem času, ko je prepoved vzreje seveda že bila izdana, sva bila opozorjena na prodajo starejše rodovniške samičke pasme samojed, na Bolhi. Šlo je seveda za isto osebo, ki se je kot zgleda želela rešit enega izmed svojih psov, ker ji več ni koristil za vzrejo. Kaj sva storila, kakšno rejo sva podprla…

Težave z mladičkom

Nekje v tem času so se najinemu kužku začele pojavljati na videz manjše zdravstvene težave. Dopolnil je komaj 3 mesece. Obiski pri veterinarju so bili vse bolj pogosti, ugotovili pa niso nič konkretnega. Veliko injekcij, tablet ter drugih zdravil kasneje, se je situacija izboljšala. Vse skupaj je trajalo nekaj dni, dokler kuža kar naenkrat ni mogel normalno pojesti obroka. Drugače je sicer imel vedno dober apetit, tokrat pa ni mogel niti dihati, kaj šele jesti. Svet se nama je v sekundi obrnil na glavo.

V paniki smo odhiteli do najbližjega veterinarja. Telesna temperatura je bila za vsaj tri stopinje prenizka, dlesni blede, srčni utrip pa zelo slab. Bila je odvzeta ter pregledana kri, tu in tam kakšno odstopanje, ampak načeloma vse v redu. Sledil je ultrazvok. Tudi tam ni veterinarka videla nič. Po dveh urah pregledov, stalnem merjenju telesne temperature in različnih injekcijah za pomiritev, smo se hitro odpeljali na večjo veterinarsko postajo, saj se je stanje samo slabšalo. Tam so ponovili ultrazvok. Vse se je odvijalo zelo hitro. V veliki paniki so s kužkom odhiteli v RTG sobo, se vrnili za nekaj minut ter odhiteli nazaj. Panika je bila vse večja, midva pa vse bolj na trnih.

Po glavi nama je hodilo ogromno stvari, nisva vedela, kaj se dogaja, ko je iz sobe končno stopila veterinarka. Povedala nama je, da kuža pod nujno potrebuje operacijo. Šlo je za prirojeno bolezen, katere simptomi pa niso vidni takoj. Klicali so v Ljubljano, kjer nas več niso mogli sprejeti. Po dolgem pogovoru z veterinarko, med katerim je omenila, da sploh ni nujno, da operacija uspe, ali pa da lahko bolezen za sabo pusti trajne posledice, sva morala kužka čez noč pustiti v njihovi oskrbi. Takoj zjutraj bi naj imel operacijo. Nekajkrat smo se slišali preko telefona, stanje bi naj šlo na bolje.

'Kužku žal ni uspelo'

Po neprespani noči sva zgodaj zjutraj končno prejela težko pričakovan klic. ''Kužku žal ni uspelo.'' V tistem trenutku se nama je vse podrlo. Popadli so naju močni občutki žalosti, jeze, nemoči. Opomogla si nisva še danes, niti si nikoli ne bova, kljub vračilu denarja rejca. Hkrati žalostna zaradi tragedije, ki je doletela najinega ljubljenčka in še bolj jezna nase, da sva z nakupom podprla popolnoma nenadzorovano dvoriščno rejo.

Ni šlo za eno izmed dednih bolezni te pasme, je pa šlo za prirojeno bolezen, ki je posledica nepravilne ter nekontrolirane reje. Niti ne trdiva, da bo vsak mladič z rodovnikom zdrav, brez raznih zdravstvenih problemov, alergij, ipd. Upava pa trditi, z velikim križem, ki ga danes oba nosiva na hrbtu, da se z nakupom nerodovniških mladičev podpira neodgovorne zaslužkarje, ki zavestno producirajo potencialno nezdrave mladiče, mučijo svoje samičke s paritvami ob vsaki gonitvi, da lahko polnijo svoje denarnice. Tudi, če imata starša psa rodovnike, kot v našem primeru, to ni zagotovilo za nič in ne dokazuje izvora ter prednikov mladiča. Niti ne zagotavlja, da je mladič resnično plod ustno navedenih kužkov.

Želiva, da zgodba doseže čim več ljudi, predvsem pa tiste, ki razmišljajo o nakupu novega družinskega člana in tiste, ki se ne pozanimajo in ne preberejo stvari dovolj podrobno ali celo ne upoštevajo popolnoma opozoril ter nasvetov drugih, kot jih nisva midva. Še ena izmed stvari, ki sva se jih naučila iz te izkušnje je, da pasemski ali čistokrvni kužki brez rodovnika enostavno ne obstajajo. Takšnim se reče mešanci oziroma psi, podobni neki pasmi.

Ni nujno, da bo vsakega kupca doletela kakšna tragedija kot je naju, je pa dejstvo, da bo s tem podprl mučenje živali, neodgovorne rejce, razne 'šteparje' in na koncu zaradi naivnosti še kakšen večji 'puppy mill'. Takšne vzreditelje danes oba hudo obsojava in se nad njimi zgražava.

Pred nakupom se zmeraj zelo dobro pozanimaj o vzreditelju, bodi odgovoren do živali!

----- Konec pisma -----

Komentarji (1)

Komentiraj

Za komentiranje se je potrebno prijaviti.

boston.si © 2016 GRECO d.o.o. | Ultrasplet.net  logo-greco logo-ultrasplet